|
NA TEJ STRANI:
- Novi zemljevid Cerkve na Slovenskem
- Značilnosti slovenskega cerkvenega prostora do ustanovitve novih škofij
- Od razmišljanj in pobud do ustanovitve novih škofij v Cerkvi na Slovenskem
- Škofovska služba
- Trojna narava škofovske službe
- Imenovanje škofov je pridržano papežu
- Krajevni in naslovni škofje
- Naloge krajevnega škofa
- Metropolit
- Cerkvena pokrajina ali metropolija
- Katere metropolije so v preteklosti segle v slovenski prostor?
- Mariborski nadškof metropolit
VSEBINA:
Novi zemljevid Cerkve na Slovenskem
V petek pred cvetno nedeljo, 7. aprila, je v Rimu, Ljubljani in Mariboru objavljeno , da je sveti oče Benedikt XVI. na predlog Slovenske škofovske konference in Apostolske nunciature ustanovil v Sloveniji tri nove škofije (v Celju, Murski Soboti in Novem mestu) in da je dosedanja Mariborsko-lavantinska škofija postala nadškofija in metropolija. Hkrati je imenoval škofe ordinarije za nove škofije, mariborskega škofa pa za nadškofa in metropolita.
S tem pastoralnim dejanjem je sveti oče odločilno posegel v sedanjost Cerkve na Slovenskem, ki v tem zgodovinskem dogajanju doživlja svojo mladost, novost in začenja novo prihodnost. Z današnjo razglasitvijo nove škofije v Celju in umestitvijo prvega celjskega škofa msgr. dr. Antona Stresa smo začeli uresničevati odločitev Petra našega časa, papeža Benedikta XVI.
Slovenska cerkvena pokrajina se je s papeževim odlokom oz. bulo 7. aprila 2006 razdelila na dve (Ljubljansko in Mariborsko), dobila je novo nadškofijo in metropolijo (Maribor), s tem pa tudi novega nadškofa metropolita. Ustanovljene so bile tri nove škofije (Celje, Murska Sobota in Novo mesto), imenovana sta bila novi škof dr. Marjan Turnšek in pomožni škof dr. Peter Štumpf.
Temu pomembnemu dogodku so sledile priprave na slovesnosti razglasitve novih škofij in ustoličenja novih škofov ordinarijev. V mariborski metropoliji je prva bila 21. maja v Celju na Glavnem trgu pred Marijinim kipom, druga pa 25. junija 2006 v Murski Soboti. Za prvega celjskega škofa je bil ustoličen msgr. dr. Anton Stres, dotedanji mariborski pomožni škof in generalni vikar, župnijska cerkev sv. Danijela pa je bila povzdignjena v stolnico. Za prvega murskosoboškega škofa je bil imenovan dr. Marjan Turnšek, ki je bil hkrati z razglasitvijo nove škofije posvečen v škofa in tudi tam je bila tamkajšnja župnijska cerkev sv. Miklavža povzdignjena v stolnico.
Z imenovanjem dr. Antona Stresa za celjskega škofa smo pričakovali imenovanje novega mariborskega pomožnega škofa. 24. maja je Sveti oče na ta pričakovanja odgovoril z imenovanjem salezijanskega redovniškega duhovnika msgr. dr. Petra Štumpfa SDB, dotedanjega župnika v župniji Ljubljana – Rakovnik, ki je bil v škofa posvečen 10. septembra.
Med tem so se vrstila tudi dogajanja. Dr. Franc Kramberger je na praznik svetih apostolov Petra in Pavla v baziliki sv. Petra v Vatikanu iz rok papeža Benedikta XVI. prejel palij, zunanji simbol cerkvenega nadpastirja. 160 let, odkar je bil Anton Martin Slomšek imenovan, posvečen in ustoličen za škofa Lavantinske škofije, je dotedanja mariborska škofija doživela največji dogodek lanskega leta. Na Slomškovo nedeljo, 24. septembra, je bila Škofija Maribor slovesno razglašena in povzdignjena v nadškofijo in metropolijo, dotedanji mariborski škof pa je bil umeščen za prvega mariborskega nadškofa metropolita. Slavnostni govornik je bil apostolski nuncij v Sloveniji msgr. Santos Abril y Castello', navzoči so bili vsi slovenski škofje, številni gosti iz sosednjih škofij ter osebnosti iz družbeno-političnega življenja.
Značilnosti slovenskega cerkvenega prostora do ustanovitve novih škofij (na vrh)
1. Demografsko-teritorialna podoba Slovenije in slovenske cerkvene pokrajine
Slovenski teritorij, ki obsega 20.253 km2, je bil doslej cerkvenoupravno razdeljen na tri škofije. Ljubljanska nadškofija je zajemala 44,84 % teritorija, mariborska škofija 41,94 %, koprska pa 13,22 %. Približno takšni deleži so bili tudi katoličanov v posameznih škofijah.
V okviru Cerkve na Slovenskem smo upravičeno govorili o dveh velikih in eni manjši škofiji. Če vzamemo za merilo oblikovanja novih škofij predvsem (geografsko in demografsko) velikost dosedanjih škofij, je bilo samoumevno nove škofije ustanoviti najprej v okviru dveh večjih škofij.
2. Pastoralna središča
Poleg škofijskih središč so bila v Sloveniji že doslej uveljavljena tudi druga pomembnejša pastoralna središča, saj se je nanje vezalo več pastoralnih dejavnosti (npr. teološki, pastoralni in katehetski tečaji): v koprski škofiji je Nova Gorica drugo izrazito pastoralno središče, v ljubljanski nadškofiji sta takšni središči Kranj in Novo mesto, v mariborski pa Celje in Murska Sobota, v manjši meri pa tudi Ptuj.
3. Središča in vplivna demografska območja
Sedeži dosedanjih škofij so bili obenem najvplivnejši centri na Slovenskem. Vpliv Ljubljane zajema celoten teritorij nadškofije in zahodne dele mariborske škofije. Maribor ima prevladujoč vpliv na večino predelov svoje škofije, zelo šibek pa je na širšem celjskem področju. Mesto Koper s svojim vplivom v severnejše (novogoriške) predele škofije ne seže.
Za nova škofijska središča so prišli v poštev le centri višje in srednje stopnje vplivnosti. Nadaljnjo selekcijo je bilo mogoče izvesti na temelju geografske lege in njihovega versko-kulturnega pomena.
4. Meje škofij
Dosedanje meje med škofijami so bile izoblikovane večinoma zgodovinsko in delno tudi naravno (reke in gorski grebeni). Z nekaterimi izjemami so se škofijske meje pokrivale tudi z občinskimi mejami. Regionalna organiziranost Slovenije še ni dokončno izoblikovana. Mogoče je bilo ugotoviti, da noben predlog ni predvideval le treh regij (kar bi bilo skladno s škofijami), temveč so se v javnosti največkrat pojavljali predlogi o osmih do dvanajstih regijah.
Od razmišljanj in pobud do ustanovitve novih škofij v Cerkvi na Slovenskem (na vrh)
Razmišljanja in pobude o ustanovitvi novih škofij so se v Cerkvi na Slovenskem začela že kmalu po ustanovitvi samostojne Slovenske škofovske konference (SŠK) leta 1993. Slovenska škofovska konferenca je z odlokom ljubljanskega nadškofa in metropolita dr. Franca Rodeta 24. aprila 1998 za ustanovitev novih škofij imenovala medškofijsko posvetovalno komisijo. Njena naloga je bilo proučevanje koliko, kje in v kakšnih mejah naj bi nove škofije obstajale.
Komisija se je najprej seznanila z izsledki prejšnjih škofijskih komisij in sklenila upoštevati zlasti pravne, zgodovinske in pastoralne kriterije. Na osnovi prispelih pobud in postavljenih meril se je komisija odločila, da bo pastoralne, sociološke in gospodarske podatke obdelovala pod vidikom petih možnih novih škofijskih središč in sicer v Celju, Kranju, Novem mestu, Novi Gorici in Murski Soboti. Na osnovi sociološke in finančno-gospodarske študije naj bi se nazadnje odločalo o primernosti vsakega od središč posebej. Opravljena je bila tudi raziskava glede na možna nova škofijska središča in posledice, ki bi jih imela ustanovitev na dosedanja središča, zbrali pa so se tudi finančni pregledi za posamezne škofije.
Mnogo predlogov in pobud iz mariborske in ljubljanske škofije se je nanašalo predvsem na možne nove škofije s sedeži v Murski Soboti, Kranju, Novem mestu in Celju. Komisija je v sklepnem poročilu za Slovensko škofovsko konferenco svojo odločitev utemeljila na osnovi petih sklopov kriterijev: koncilsko-pastoralnega, pravnega z opredelitvijo nujnih škofijskih struktur, sociološko-demografskega, zgodovinskega in finančno-gospodarskega. Poročilo iz leta 1998 je bilo posredovano Slovenski škofovski konferenci, ki ga je pozitivno ocenila in posredovala pristojnim organom v Rimu. Tudi tam je bilo poročilo dobro ocenjeno, vendar do realizacije predloga ni prišlo.
Leta 2005 se je na ravni Slovenske škofovske konference ponovno začelo razpravljati o novih škofijah na Slovenskem. Vsaka škofija posebej se je (ponovno) opredelila do tega vprašanja. Koprska škofija se je odločila, da še naprej ostane v dosedanjem obsegu; na območju ljubljanske nadškofije naj nastane – na osnovi obširnih posvetovanj in dodatnih usmeritvah – nova škofija s sedežem v Novem mestu; v mariborski škofiji pa je prišlo do sklepa, da na njenem ozemlju nastaneta dve novi s sedežema v Celju in Murski Soboti.
Za pripravo potrebnega elaborata je bila v ljubljanski nadškofiji ustanovljena posebna komisija, ki jo je vodil msgr. dr. Peter Kvaternik, v mariborski škofiji pa je bila za to nalogo zadolžena Pastoralna služba pod vodstvom kanonika Jožeta Goličnika. Na osnovi odločitve posameznih škofov ordinarijev je bil pripravljen predlog za ustanovitev treh novih škofij v Novem mestu, Celju in Murski Soboti. Pri oblikovanju predloga so bili upoštevani tudi civilni podatki iz popisa prebivalstva leta 2002 in iz cerkvene statistike za leto 2004.
Narava škofovske službe (na vrh)
Škofje so nasledniki apostolov,[1] najtesnejših Jezusovih učencev in sodelavcev. S škofovskim posvečenjem škofje sprejmejo posvečevalno, učiteljsko in vodstveno službo.[2]
Trojna narava škofovske službe (na vrh)
Škofovsko posvečenje podeljuje polnost zakramenta svetega reda. Prvo stopnjo zakramenta svetega reda prejmejo diakoni, drugo stopnjo duhovniki, tretjo, najvišjo stopnjo pa le škofje. Škofovsko posvečenje podeljuje skupaj s posvečevalno službo tudi službi učiteljstva in vodstva. Diakonsko, duhovniško in škofovsko posvečenje se podeljuje s polaganjem rok, kjer kandidat po klicanju Svetega Duha in po polaganju škofovih rok prejme neizbrisno znamenje – zakrament svetega reda. Škof opravlja posvečevalno službo, ki se kaže predvsem v podeljevanju njemu pridržanih zakramentov sv. birme in zakramenta sveta reda, to je diakonata, prezbiterata in episkopata. Škofova naloga v službi učitelja je predvsem oznanjevanje Božje besede, ki se kaže v pridiganju in skrbi za pristno poučevanje krščanskega nauka, škof v vodstveni službi pa je pastir zaupanega ljudstva.
Imenovanje škofov je pridržano papežu (na vrh)
Škofe imenuje ali zakonito izvoljene potrdi papež. V postopku za imenovanje novega škofa mora papeški odposlanec (apostolski nuncij) zbrati podatke o treh kandidatih, ki jih je treba predlagati apostolskemu sedežu. Apostolskemu sedežu poleg predlaganih kandidatov sporoči svoje osebno mnenje, mnenja škofov v cerkveni pokrajini (metropoliji) ter stališča izbranih duhovnikov in laikov, ki so jim v krajevni Cerkvi (škofiji) zaupane posebne naloge in se odlikujejo po modrosti. Civilna oblast nima pravice ali privilegija izbire, imenovanja, predlaganja ali odločanja o škofih.
Krajevni in naslovni škofje [3] (na vrh)
Škofje, ki jim je zaupana skrb za kako škofijo, se imenujejo krajevni,[4] drugi pa se imenujejo naslovni.[5] Pomožni škofje so glede na pastoralne potrebe v škofiji imenovani na prošnjo krajevnega škofa. Krajevnemu škofu pomagajo pri vodstvu škofije in ga nadomeščajo, če je odsoten ali oviran.
Naloge krajevnega škofa (na vrh)
Kdor je povzdignjen v škofovstvo, prevzame škofijo v treh mesecih po prejemu apostolskega pisma. Kandidat, ki še ni škof, mora prejeti škofovsko posvečenje in sicer preden škofijo prevzame v posest. Pred nastopom službe izpove vero in priseže zvestobo apostolskemu sedežu.
Krajevni škof ima v zaupani škofiji redno, lastno in neposredno oblast, ki se zahteva za izvrševanje njegove pastirske službe. Škof vzame škofijo v kanonično posest, takoj ko v isti škofiji sam ali po pooblaščencu v navzočnosti kanclerja kurije, ki o tem sestavi zapisnik, zboru svetovalcev pokaže apostolsko pismo. Zelo se priporoča, da se prevzem v kanonično posest v navzočnosti klera in ljudstva opravi v stolnici med bogoslužnim opravilom.
Ko krajevni škof osebno pogosto pridiga, vernikom razlaga in osvetljuje verske resnice, ki jih morajo verovati in v nraveh uresničevati; skrbi tudi, da se vestno izpolnjujejo cerkvenopravni predpisi o službi besede, zlasti o homiliji in katehetski vzgoji, tako da se vsem posreduje celoten krščanski nauk. S sredstvi, ki se zdijo primernejša, varuje neokrnjenost in enotnost obveznega verovanja, priznavajoč potrebno svobodo nadaljnjemu raziskovanju resnic. Ko se krajevni škof zaveda, da je dolžan dajati zgled svetosti v ljubezni, ponižnosti in preprostosti življenja, si z vso močjo po lastni poklicanosti prizadeva pospeševati svetost vernikov in si kot glavni oskrbnik Božjih skrivnosti nenehno prizadeva, da bodo verniki, ki so zaupani njegovi skrbi, z obhajanjem zakramentov rasli v milosti in spoznavali ter živeli velikonočno skrivnost.
Potem ko je krajevni škof vzel škofijo v posest, vsako nedeljo in na druge v svoji regiji zapovedane praznike opravi sv. mašo za sebi zaupano ljudstvo. V stolnici ali kaki drugi cerkvi svoje škofije pogosto predseduje obhajanju evharistije zlasti na zapovedane praznike in ob drugih slovesnostih.
Krajevnega škofa veže zakon osebne rezidence v škofiji, kar pomeni, da more biti le iz upravičenega razloga neprekinjeno ali s prekinitvijo odsoten iz škofije največ en mesec, če je le poskrbljeno, da zaradi njegove odsotnosti škofija ne bo trpela kakšne škode. Iz škofije naj ne bo odsoten na božič, v velikem tednu, na veliko noč, binkošti in Rešnje telo razen iz tehtnega in nujnega razloga.
Krajevni škof vsakih pet let papežu poda poročilo o stanju škofije, ki mu je zaupana, v obliki in času, ki ga določi apostolski sedež. Krajevni škof v istem letu, ko poda poročilo papežu, pride v mesto Rim, kjer počasti grobova apostolov Petra in Pavla in se predstavi rimskemu papežu.
Krajevni škof, ki je izpolnil petinsedemdeseto leto starosti, je naprošen, naj da odpoved službi papežu. Škof, čigar odpoved službi je bila sprejeta, ohrani naslov upokojenega škofa svoje škofije in more, če to želi, ohraniti sedež bivanja v tej škofiji. Škofovska konferenca mora skrbeti, da se uredi ustrezno in dostojno vzdrževanje škofa, ki se je odpovedal službi, upoštevajoč prvenstveno obveznost, ki veže škofijo, kateri je le-ta služil. Škofovski sedež se izprazni s smrtjo krajevnega škofa, z odpovedjo, ki jo je rimski papež sprejel, s premestitvijo in z odvzemom.
Metropolit (na vrh)
Metropolit je nadškof, ki predseduje cerkveni pokrajini, njegove pravice in dolžnosti določajo kann. 435–438 ZCP. V podrejenih škofijah ima metropolit pravico nadzorovati, da se vera in cerkvena disciplina natančno ohranjata, sicer pa v teh škofijah nima vodstvene oblasti. V treh mesecih po prejemu škofovskega posvečenja – ali če je bil že posvečen, po kanoničnem prevzemu škofije – je papeža dolžan prositi za palij, ki je znamenje oblasti, katero ima metropolit po pravu v cerkveni pokrajini v občestvu z rimsko Cerkvijo.
Cerkvena pokrajina ali metropolija: (na vrh)
Metropolit je predsednik cerkvene pokrajine (metropolije). Njegovi službi pripadajo dolžnosti in pravice kot so: nadzor nad vero in disciplino v podrejenih škofijah, vizitacije ter izvrševanje obredov v celotni cerkveni pokrajini.
Cerkvena pokrajina predstavlja način organiziranja sosednjih delnih (krajevnih) Cerkva oziroma škofij v višje strukture po teritorialnem kriteriju, kot določa kan. 431 Zakonika cerkvenega prava (ZCP). Cerkvena pokrajina je ustanovljena z namenom pospeševanja skupne pastoralne dejavnosti sosednjih škofij. Samo vrhovna cerkvena oblast (Sveti sedež) ima po posvetovanju s škofi pravico ustanoviti, razpustiti ali obnoviti cerkveno pokrajino. Nosilec oblasti v njej je pokrajinski cerkveni zbor in metropolit. Več cerkvenih pokrajin lahko sestavlja eno samo škofovsko konferenco.
V Cerkvi na Slovenskem imamo od 7. aprila 2006, dve metropoliji: ljubljansko sestavljajo ljubljanska nadškofija ter koprska in novomeška škofija, mariborsko pa mariborska nadškofija ter celjska in murskosoboška škofija. Msgr. dr. Franc Kramberger je prvi metropolit novoustanovljene mariborske metropolije.
Katere metropolije so v preteklosti segle v slovenski prostor? (na vrh) Vključitev slovenskega prostora v redno cerkveno upravo na čelu z metropolitom je bila v preteklosti zapletena zaradi pogostega spreminjanja političnih in cerkvenih pristojnosti. Če nekoliko poenostavimo, so v današnji slovenski prostor od srednjega veka dalje segale štiri metropolije. Večji del slovenskega ozemlja sta si v cerkvenoupravnem pogledu razdelili nadškofiji v Salzburgu (severno od Drave) in Ogleju (južno od Drave). Oglej je bil metropolit za številne škofije v severni Italiji, tudi tržaško in koprsko; Salzburg pa poleg bavarskih škofij še za t. i. salzburške korne škofije v Krki (1072), Sekovi (1219) in Št. Andražu v Labotski dolini (1228). Prekmurje je bilo razdeljeno med škofiji Györ (998), podrejena metropolitu v Esztergomu in Zagreb (1094), podrejena metropolitu v Kalosci. Le ljubljanska škofija (1461/62) je bila neposredno podrejena Svetemu sedežu. (6)
[1] Prim. Dogmatično konstitucijo o Cerkvi – C 18 in C 20 ter Odlok o pastirski službi škofov v Cerkvi (Christus Dominus) – Š 2.
[2] O naravi škofovske službe spregovori druga knjiga Zakonika cerkvenega prava z naslovom Hierarhična ureditev Cerkve, predvsem njen drugi oddelek. Prim. ZCP kann. 375–430.
[3] Zakonik cerkvenega prava o škofih na splošno govori v kann. 375–380, o krajevnih škofih v kann. 381–402, o naslovnih škofih pa v kann. 403–411.
[4] Krajevni škof (ordinarij) v škofiji je lahko en sam. V Cerkvi na Slovenskem so to msgr. Metod Pirih, msgr. Alojz Uran, msgr. Franc Kramberger, msgr. Andrej Glavan, msgr. Anton Stres in msgr. Marjan Turnšek. Msgr. Alojzij Šuštar je upokojeni ljubljanski nadškof in metropolit.
[5] Pomožnih škofov v posamezni škofiji je glede na pastoralne potrebe lahko več. V Cerkvi na Slovenskem so to msgr. Jurij Bizjak v koprski škofiji, msgr. dr. Anton Jamnik v ljubljanski nadškofiji ter msgr. Jožef Smej in v mariborski škofiji.
[6] Dr. France M. Dolinar v Družini št. 40/2006 (01.10.2006)
|
